Svet vstopa v obdobje, ki ga strokovnjaki že označujejo za najresnejšo energetsko krizo v zgodovini. Posledice se ne bodo ustavile pri energiji, temveč bodo segle globoko v gospodarstvo, politiko in vsakdanje življenje.
Svet se po besedah Fatiha Birola, glavnega direktorja Mednarodne agencije za energijo (IEA), sooča z najhujšo energetsko krizo v svoji zgodovini. Ta po obsegu in posledicah presega vse prejšnje, vključno z naftnimi šoki iz let 1973 in 1979 ter energetsko krizo leta 2022. V intervjuju za francoski časnik Le Figaro je Birol opozoril, da bo zaradi zaprtja Hormuške ožine in zaostrovanja vojne na Bližnjem vzhodu april postal “črn” – ne le za energetske trge, temveč za globalno gospodarstvo kot celoto.
Kriza tako ni več hipotetična grožnja, temveč realnost, katere posledice se že odražajo v rasti cen, motnjah v dobavnih verigah in vse večji negotovosti na trgih.
Trojna kriza: energija in hrana pod pritiskom
Birol poudarja, da svet ne doživlja zgolj klasičnega naftnega šoka, temveč trojno krizo, ki hkrati zajema nafto, zemeljski plin in prehransko varnost. Zaradi vojne v Iranu in blokade Hormuške ožine – ene ključnih svetovnih energetskih arterij – so posledice že občutne v Evropi, Aziji in državah v razvoju.
Hormuška ožina ni ključna le za pretok nafte in plina, temveč tudi za transport gnojil, petrokemičnih izdelkov, helija in drugih strateških surovin. Njena zapora zato ne pomeni zgolj energetskega šoka, temveč domino učinek v celotnih dobavnih verigah.
“Če bo ožina zaprta ves april, bo svet izgubil dvakrat več surove nafte in derivatov kot marca,” opozarja Birol, s čimer nakazuje možnost dodatnega poglabljanja krize že v kratkem času.
Najresnejša energetska kriza do zdaj
Po oceni IEA trenutna kriza presega vse prejšnje, saj je hkrati globalna, dolgotrajna in večplastna. Medtem ko so bile pretekle krize bodisi regionalne bodisi omejene na posamezen energent, današnja prizadene celoten energetski sistem.
Poškodovanih ali uničenih je že več deset ključnih energetskih objektov, izpad proizvodnje pa dosega približno 12 milijonov sodčkov nafte dnevno – kar predstavlja več kot desetino svetovne proizvodnje pred začetkom konflikta.
Strateške zaloge sicer delno blažijo pritisk na trge, vendar so le začasen ukrep. “Edina prava rešitev je ponovno odprtje Hormuške ožine,” poudarja Birol, s čimer jasno opozarja na geopolitično dimenzijo krize.
Kriza kot pospeševalec energetskega preobrata
Kljub izrazito pesimističnim kratkoročnim napovedim Birol v krizi vidi tudi prelomno točko. Po njegovem mnenju bo prav ta kriza pospešila prehod v novo energetsko arhitekturo, kjer bodo imeli bistveno večjo vlogo obnovljivi viri, jedrska energija in električna mobilnost.
“Geopolitika energije se bo temeljito spremenila,” ocenjuje. Sončne in vetrne elektrarne je mogoče postaviti hitro, zato prehod na obnovljive vire ni več vprašanje desetletij, temveč mesecev. Kriza naj bi obenem dala nov zagon razvoju jedrske energije, vključno z malimi modularnimi reaktorji, ter dodatno pospešila elektrifikacijo prometa.
Energetska kriza tako ni le nevarnost, temveč tudi katalizator sprememb, ki bi lahko dolgoročno zmanjšale odvisnost sveta od fosilnih goriv.
Poziv k varčevanju in globalnemu sodelovanju
Do uresničitve teh sprememb pa bo, kot opozarja Birol, nujno strogo varčevanje z energijo in večja učinkovitost, zlasti v razvitih državah. Še posebej ranljive ostajajo države v razvoju, kjer lahko kombinacija visokih cen energije in hrane hitro sproži politično nestabilnost ter poglobi humanitarne krize.
Birol zato poziva vlade k usklajenemu mednarodnemu odzivu, podobno kot v času največjih kriz v preteklosti. Neusklajeni nacionalni ukrepi bi po njegovem mnenju lahko razmere še dodatno zaostrili.
Vprašanje, ki ostaja odprto, pa je, ali bo svet tokrat ukrepal dovolj hitro – ali pa bo “črni april” postal uvod v daljše obdobje globalne nestabilnosti.
Spletno uredništvo Naša Dolenjska
