Devet let po tragični smrti 18-letne Anje na maturantskem izletu na grškem Krfu so na ljubljanskem sodišču odmevale besede njenih sošolk, ki so bile z njo v zadnjih urah življenja. Po njihovem pričanju so dijaki večkrat iskali pomoč, medtem ko se je prijateljičino zdravstveno stanje vztrajno slabšalo. Ena od prič je opisala tudi pretresljivo vprašanje umirajoče dijakinje, potem ko je izvedela, da naj bi članici ekipe prve pomoči spali. Na zatožni klopi sedi danes 31-letna zdravnica Klara Cvenkel, ki je bila v času tragedije študentka tretjega letnika medicine. Tožilstvo ji očita povzročitev smrti iz malomarnosti, sama pa krivde ne priznava.
Novo pričanje je razkrilo predvsem, kako različno se udeleženci spominjajo usodne noči in zakaj bo moralo sodišče natančno ugotoviti, kdaj je bilo mogoče prepoznati življenjsko ogroženost mladega dekleta.
Maturantski izlet, ki se je končal s tragedijo
Avgusta 2017 so se dijaki ljubljanske Gimnazije Poljane odpravili na maturantski izlet na grški otok Krf. Med njimi je bila tudi 18-letna Anja iz Ribnice, ki se s potovanja ni nikoli vrnila živa. Njeno zdravstveno stanje se je med izletom nenadoma močno poslabšalo, kljub poznejši zdravniški pomoči in operaciji pa je v bolnišnici umrla zaradi posledic hude notranje krvavitve.
Danes, skoraj desetletje pozneje, se na ljubljanskem okrožnem sodišču razčiščujejo okoliščine, v katerih je potekalo njeno zadnje jutro. V središču kazenskega postopka je Klara Cvenkel, danes zdravnica, ki je bila leta 2017 kot študentka medicine članica ekipe prve pomoči turistične agencije Collegium Mondial Travel. Ta je organizirala maturantsko potovanje, dijakom pa je bila po navedbah prič predstavljena tudi možnost zdravstvene pomoči med bivanjem na otoku.
Po poročanju Dnevnika sta na zadnji obravnavi pred sodnikom Markom Češnovarjem pričali Anjini sošolki Eva B. in Lucija L., zaslišan pa je bil tudi Jaka V., takrat član ekipe prve pomoči. Njihove izpovedbe so pomembne predvsem zato, ker opisujejo dogajanje pred prihodom reševalcev in odzivanje ljudi, na katere so se mladi obrnili po pomoč.
Pri tem je treba poudariti, da gre za pričanja v še trajajočem kazenskem postopku. Sodišče mora njihove navedbe primerjati z zagovorom obtožene, zdravstveno dokumentacijo in drugimi dokazi, preden bo lahko odločilo o morebitni kazenski odgovornosti.
Prijateljica je ostala ob Anji, ko so drugi odšli na zabavo
Usodnega večera so se maturanti udeležili tako imenovane grške večerje. Anji je med večerom postalo slabo, začela je bruhati in tožila je zaradi bolečin v trebuhu. Njena najboljša prijateljica Eva B. se je zato odločila, da z njo ne bo nadaljevala večera v nočnem klubu, temveč jo bo pospremila v hotel.
Po poročanju Dnevnika se je dekletoma v hotelu pridružil še eden od sošolcev. Sprva so upali, da se bo Anjino počutje izboljšalo, vendar so težave vztrajale in se stopnjevale. Zato so se odločili poiskati članico ekipe prve pomoči, ki je bila zadolžena za njihov hotel.
Klara Cvenkel se je po pričanju Eve B. skupaj z animatorko vrnila iz nočnega kluba okoli pol pete oziroma pete ure zjutraj. Nato sta obiskali Anjo. Eva je sodišču povedala, da je obtoženo seznanila s prijateljičinim bruhanjem, bolečinami v trebuhu, krči v mečih in mrzlimi nogami. Omenila je tudi, da je Anja pričakovala menstruacijo, ki jo je običajno spremljala bolečina.
Takratna študentka medicine je dijakinji izmerila temperaturo in ji dala tableto ter prašek, za katerega je Eva predvidevala, da je bil namenjen rehidraciji. Toda po pričanju prijateljice je bilo Anjino stanje zaskrbljujoče tudi zato, ker se ni povsem zavedala dogajanja okoli sebe.
Je Anja želela v bolnišnico? Priča in obtožena sta povedali različno
Eden od ključnih trenutkov dosedanjega sojenja je vprašanje, ali je Anja ob prvem obisku izrazila željo po odhodu v bolnišnico. Prav pri tem se izpovedba njene prijateljice in zagovor obtožene bistveno razlikujeta.
Po poročanju Dnevnika je Eva B. na sodišču povedala, da je Cvenklova Anjo vprašala, ali bi želela v bolnišnico. Dekle najprej ni vedelo, kako naj odgovori, nato pa naj bi pritrdilo. Kljub temu naj bi bilo odločeno, da bodo počakali do jutra in takrat znova ocenili njeno počutje.
Obtožena je na septembrski obravnavi predstavila drugačno različico. V zagovoru je navedla, da Anja ni želela v bolnišnico in da sama njene težave ni prepoznala kot življenjsko ogrožajočega stanja. Pojasnila je, da je takrat razpolagala z omejenimi informacijami, saj je bila šele študentka tretjega letnika medicine in ni imela izkušenj s samostojno obravnavo bolnikov.
Ta razlika ni zgolj podrobnost v spominih udeležencev. Za sodišče bo pomembno ugotoviti, kakšne informacije je obtožena dejansko prejela, katere simptome je lahko zaznala in kakšno ravnanje je bilo glede na njeno vlogo ter okoliščine mogoče pričakovati.
Ko se je stanje poslabšalo, so znova iskali pomoč
Eva B. je po poročanju Dnevnika pričala, da se je Anjino stanje po prvem obisku članice ekipe prve pomoči za kratek čas izboljšalo. Toda olajšanje ni trajalo dolgo. Dijakinji je bilo ponovno vse slabše, zato je prijateljica odšla do sobe, v kateri sta bili nastanjeni Cvenklova in animatorka.
Vrata naj bi ji odprla animatorka, ki je po Evinih besedah pojasnila, da sta ravnokar legli k počitku in da nima časa. Nato naj bi vrata zaprla. Eva je tako po lastnem pričanju ostala brez dodatne pomoči, čeprav je poskušala opozoriti na prijateljičino poslabšanje.
Zjutraj so bile težave še izrazitejše. Po Evinih besedah je Anja bruhala celo vodo. Sošolci so zato znova iskali pomoč, tokrat pa se je v dogajanje vključila tudi Lucija L., ki je na sodišču opisala, kaj se je zgodilo okoli pol desete ure dopoldne.
Lucija je povedala, da jo je med zajtrkom sošolec opozoril na Anjino stanje. Skupaj sta odšla do sobe članic ekipe prve pomoči, vendar jima je vrata znova odprla animatorka. Po pričanju Lucije naj bi jima povedala, da spita, in naročila, naj Anji dajo vodo. Sošolec ji je ob tem dejal, da je enak odgovor dobil že ob prejšnjem poskusu.
»Kako spijo, če jaz nič ne morem?«
Lucija L. se je po neuspešnem iskanju pomoči vrnila k Anji in ji povedala, kakšen odgovor sta dobila. Kot je opisala na sodišču, je bila prijateljica takrat že zelo oslabela. Njen odziv je bil kratek, vendar pretresljiv.
»Kako spijo, če jaz nič ne morem?«
Te besede je po poročanju Dnevnika Lucija navedla kot Anjin odziv, izrečen s tresočim glasom. Pričanje je pomembno, ker opisuje dekletovo doživljanje stiske in občutek, da pomoč, na katero so se dijaki zanašali, ne prihaja dovolj hitro.
Lucija in sošolec sta nato poiskala drugega animatorja. Po njenem pričanju se je odzivanje začelo šele, ko sta se vrnila z njim, pa še takrat naj bi potekalo počasi. Razmere so postale skrajno resne, ko je Eva opozorila, da je Anja padla s postelje in da je treba pohiteti.
Prav vprašanje, kdaj in kako so bili odgovorni obveščeni o poslabšanju zdravstvenega stanja, bo eno od pomembnih vprašanj pri nadaljnjem ugotavljanju dejstev.
Obtožena: Ukrepala sem takoj, ko sem izvedela za kritično stanje
Klara Cvenkel je na obravnavi nasprotovala delu pričanja o svojem odzivu. Po poročanju Dnevnika je poudarila, da je k Anji odšla takoj, ko so jo zbudili. Lucija L. pa je vztrajala, da se je pomoč začela odzivati šele po prihodu drugega animatorja.
Obtožena je že septembra pojasnila, da ob prvem obisku ni zaznala vseh simptomov, navedenih v obtožnici, in da ji jih dijaki po njenem spominu tudi niso opisali. Povedala je, da je po prvem pregledu poklicala drugega člana ekipe prve pomoči in se z njim posvetovala o nadaljnjem ravnanju.
Po njenem zagovoru je bilo dogovorjeno, da Anji izmerijo temperaturo, ji dajo zdravilo proti slabosti in rehidracijsko tekočino, če se stanje ne bo izboljšalo, pa naj zjutraj poiščejo zdravniško pomoč. Trdila je tudi, da je dijakom naročila, naj jo ob poslabšanju ponovno pokličejo.
Ko je bila pozneje obveščena o kritičnem stanju, je po lastnih navedbah prišla do dijakinje, ki je bila že neodzivna. Takrat je začela oživljanje, pri katerem so sodelovali tudi dijaki, nato pa so ukrepanje prevzeli reševalci.
Obtožena je v zagovoru izrazila globoko obžalovanje zaradi Anjine smrti. Poudarila je, da je tragedija zaznamovala tudi njeno življenje, vendar vztraja, da glede na takratno znanje in informacije ni vedela, kaj bi lahko naredila drugače.
Najizkušenejši član ekipe je potrdil telefonski klic
Na zadnji obravnavi je pričal tudi Jaka V., ki je bil leta 2017 član ekipe prve pomoči in je imel kot diplomant medicinske fakultete največ izkušenj med njenimi člani. Potrdil je, da ga je Cvenklova tisto noč poklicala, vendar je pogovor po njegovem spominu potekal drugače, kot bi pričakovali pri nujnem zdravstvenem stanju.
Po poročanju Dnevnika je Jaka V. pojasnil, da je šlo predvsem za obvestilo o dekletu, ki se je slabo počutilo, vendar naj bi ji bilo takrat že nekoliko bolje. Pogovor po njegovih besedah ni imel značilnosti nujnega klica, v katerem bi ga sogovornica opozarjala na neposredno življenjsko nevarnost.
Pomemben je bil tudi njegov opis organizacije ekipe prve pomoči. Povedal je, da so imeli člani na voljo kontakt lokalnega zdravnika, na katerega so se lahko obrnili po nasvet ali pomoč. Če bi šlo za resno zdravstveno stanje, pa jim je bilo naročeno, naj vzpostavijo stik z bolnišnico.
To pričanje odpira vprašanje, ali so bili vzpostavljeni ustrezni postopki za prepoznavanje nujnih primerov in kako so jih člani ekipe razumeli. Sam obstoj telefonske številke lokalnega zdravnika sicer še ne dokazuje, da bi bilo treba v konkretnem trenutku ukrepati na določen način. O tem bodo morali odločiti sodišče in izvedenci na podlagi vseh okoliščin.
Reševalci so jo oživljali, vendar je bilo prepozno
Ko so na kraj prispeli reševalci, je bilo Anjino zdravstveno stanje že izjemno resno. Po poročanju Dnevnika so jo dalj časa oživljali, nato pa so jo, ko so ponovno zaznali pulz, prepeljali v bolnišnico, oddaljeno približno pet kilometrov.
V bolnišnici so ugotovili, da ima dijakinja hudo notranjo krvavitev. Zdravniki so jo operirali, vendar ji življenja niso mogli rešiti. Umrla je 26. avgusta 2017, stara komaj 18 let.
Tožilstvo Klari Cvenkel očita, da ni pravočasno prepoznala življenjsko ogrožajočega stanja in ni zagotovila ustrezne nujne medicinske pomoči. V obtožnici so med drugim navedeni bolečine v trebuhu, bledica, težave z dihanjem, tresavica, motnje vida, mrzle noge, krči in motnje zavesti. Tožilka Jasmina Vesel meni, da bi morala obtožena ob takšnih znakih poskrbeti za drugačno ukrepanje.
Obtožena te očitke zavrača. Njena obramba poudarja, da ni bila zdravnica, temveč študentka medicine, ter da vseh simptomov, ki jih danes navaja obtožnica, ob prvem stiku ni zaznala oziroma zanje ni vedela.
Za odločitev o krivdi bo zato pomembno tudi izvedensko pojasnilo o tem, ali bi pravočasna zdravniška obravnava lahko preprečila smrt in kakšno ravnanje bi bilo glede na dejanske okoliščine mogoče pričakovati od članice ekipe prve pomoči.
»Bili smo samo prestrašeni 17-letniki«
Eno pomembnejših vprašanj, ki jih odpira tragedija, je tudi odgovornost organizatorjev mladinskih potovanj. Dijaki so bili po navedbah prič pred odhodom oziroma med potovanjem obveščeni, da jim bo v primeru zdravstvenih težav na voljo ekipa prve pomoči. Zato so se ob Anjinem slabšanju zdravja obrnili prav nanjo.
Lucija L. je na sodišču po poročanju Dnevnika opisala, da so bili mladi prestrašeni in niso želeli ravnati mimo navodil ljudi, ki so jim bili predstavljeni kot odgovorni za pomoč. Njeno pričanje opozarja na položaj mladostnikov, ki se na tujem znajdejo pred zdravstveno krizo in pri odločanju potrebujejo jasno usmeritev odraslih oziroma oseb, zadolženih za organizacijo in pomoč.
To ne pomeni, da je kazenska odgovornost organizatorja ali posameznih članov ekipe že ugotovljena. Očitki v obravnavanem postopku se nanašajo na konkretno ravnanje obtožene. Kljub temu primer odpira širše vprašanje, kakšne kvalifikacije, navodila in možnosti za takojšnjo vključitev lokalne nujne medicinske pomoči morajo biti zagotovljene na potovanjih z večjim številom mladih.
Pri življenjsko ogrožajočih zdravstvenih zapletih lahko zamuda pri prepoznavanju stanja in organizaciji ustrezne pomoči pomembno vpliva na možnosti zdravljenja. Prav zato je pri takšnih potovanjih pomembno, da so postopki za nujne primere vnaprej jasni in da mladi vedo, kdaj lahko neposredno pokličejo reševalce.
Devet let pozneje ostaja ključno vprašanje: Bi bilo Anjo mogoče rešiti?
Smrt 18-letne Anje je za njeno družino in sošolce tragedija, ki je ni mogoče izbrisati. Na sodišču pa se zdaj razčiščuje, ali je bila posledica kazensko relevantne opustitve dolžnega ravnanja in ali bi drugačen odziv lahko preprečil najhujše.
Izpovedbi Eve B. in Lucije L. sta pomembni, ker opisujeta ponavljajoče se poskuse iskanja pomoči in dekletovo hitro slabšanje zdravstvenega stanja. Zagovor Klare Cvenkel predstavlja drugačno razumevanje istega dogajanja: obtožena trdi, da ob prvem obisku ni prepoznala nujnega stanja, pozneje pa je ukrepala takoj, ko je izvedela, da je Anja neodzivna.
Med tema različicama bo moralo sodišče presoditi dokaze. Obtožba še ni obsodba, pričanje pa samo po sebi še ni dokončna ugotovitev dejanskega stanja. Klara Cvenkel velja za nedolžno, dokler njena morebitna krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
Toda ne glede na končni izid sojenja ostaja pretresljivo dejstvo, da je mlado dekle med maturantskim potovanjem več ur trpelo zaradi hudega zdravstvenega zapleta, ki se je končal s smrtjo. Primer zato ne odpira le vprašanja odgovornosti posameznice, temveč tudi vprašanje, kako poskrbeti, da bodo mladi na organiziranih potovanjih v resni zdravstveni stiski pravočasno prišli do ustrezne pomoči.
Anjinega življenja ni mogoče vrniti. Lahko pa sodni postopek pomaga razjasniti, kaj se je zgodilo v njenih zadnjih urah, katere odločitve so bile sprejete in ali bi bilo tragedijo mogoče preprečiti. Prav to je vprašanje, na katerega njeni bližnji čakajo že devet let.
