Izrael se po parlamentarnih volitvah sooča z zahtevnimi pogajanji o novi vladi, ki bi lahko končala dolgoletno vladavino Benjamina Netanjahuja. Predsednik države Jicak Hercog je odločil, da bo mandat za sestavo vlade zaupal Gadiju Ajzenkotu, nekdanjemu načelniku generalštaba izraelske vojske in voditelju stranke Jašar. Ajzenkota je med predsedniškimi posvetovanji podprlo 67 poslancev, Netanjahuja pa 46.
Toda številke ne zagotavljajo oblikovanja nove vlade, saj so med strankami, ki so podprle Ajzenkotovo kandidaturo, globoka politična nesoglasja. Posebej občutljivo je vprašanje sodelovanja z arabskimi strankami, ki bi lahko odločilno vplivale na prihodnost izraelske oblasti.
Izraelski predsednik Jicak Hercog je v soboto, 7. novembra, po dodatnih pogovorih s predstavniki parlamentarnih strank sporočil, da bo sestavo nove vlade zaupal voditelju stranke Jašar Gadiju Ajzenkotu. Uradna predaja mandata je predvidena danes, v nedeljo, ob 17. uri po izraelskem času v predsedniški rezidenci v Jeruzalemu.
Odločitev sledi parlamentarnim volitvam 27. oktobra, na katerih nobeden od glavnih političnih blokov ni osvojil večine v 120-članskem knesetu. Netanjahujev Likud je sicer ostal največja posamezna stranka, vendar njegova dosedanja desno usmerjena in verska koalicija ni dosegla potrebnih 61 poslanskih sedežev.
Ajzenkot, nekdanji poveljnik izraelske vojske, je po drugi strani zbral več priporočil parlamentarnih strank. Toda oblikovanje vlade bo od njega zahtevalo politične dogovore med skupinami, ki se močno razlikujejo glede palestinskega vprašanja, vojaške obveznosti, odnosa do Netanjahuja in prihodnje varnostne politike.
Ajzenkot dobil podporo 67 poslancev, Netanjahu le 46
Izraelski predsednik je po posvetovanjih s parlamentarnimi strankami sporočil, da so Ajzenkota za mandatarja priporočile skupine, ki skupaj predstavljajo 67 poslancev. Netanjahu je prejel priporočila 46 poslancev, sedem poslancev stranke Združeni torovski judovstvo pa ni podprlo nobenega kandidata.
Na prvi pogled bi to pomenilo, da ima Ajzenkot dovolj glasov za oblikovanje večinske vlade. Toda predsednik Hercog je že ob zaključku posvetovanj opozoril, da priporočila strank ne pomenijo samodejne pripravljenosti za sodelovanje v isti koaliciji. Med posameznimi političnimi skupinami namreč obstajajo medsebojne izključitve, ki lahko preprečijo oblikovanje parlamentarne večine.
Po uradnih volilnih rezultatih je Likud osvojil 27 sedežev, Netanjahujev širši blok pa skupaj 53. Ajzenkotova stranka Jašar je dobila 21 poslancev, štiri stranke njegovega širšega opozicijskega zavezništva pa skupaj 48 sedežev. Dve stranki, ki zastopata predvsem arabske državljane Izraela, sta osvojili 19 sedežev.
Prav teh 19 poslancev je pomembnih za razumevanje trenutnega položaja. Obe arabski politični skupini sta med predsedniškimi posvetovanji podprli Ajzenkota, vendar del njegovih potencialnih koalicijskih partnerjev sodelovanju z njima nasprotuje.
Arabske stranke odločajo o politični prihodnosti države
Izraelski državljani arabskega oziroma palestinskega porekla predstavljajo pomemben del prebivalstva, njihove politične stranke pa so bile v preteklosti pogosto izključene iz osrednjih koalicijskih dogovorov.
Na oktobrskih volitvah sta Združena lista in stranka Raam skupaj osvojili 19 poslanskih sedežev. Gre za pomemben rezultat, zaradi katerega lahko njuni poslanci vplivajo na oblikovanje prihodnje vlade.
Obe stranki sta Ajzenkota priporočili za mandatarja, čeprav ta med kampanjo ni obljubil, da bo z njima oblikoval koalicijo. Njuna podpora je bila predvsem izraz nasprotovanja nadaljevanju Netanjahujeve oblasti in politike njegovih skrajno desnih zaveznikov.
Vendar se tu pojavi ključna težava. Nekatere stranke, ki so del Ajzenkotovega širšega političnega zavezništva, zavračajo sodelovanje z arabskimi strankami oziroma oblikovanje vlade, ki bi bila odvisna od njihovih glasov.
Med najodločnejšimi nasprotniki takšnega sodelovanja je Avigdor Liberman, ki zagovarja izrazito trdo varnostno politiko. Če bi vztrajal pri zavračanju podpore arabskih poslancev, bi Ajzenkot težko oblikoval stabilno večinsko vlado na podlagi sedanjega razmerja sil.
Možnost manjšinske vlade, vendar brez zagotovljene podpore
Ena od možnosti, o kateri razpravljajo izraelski politični komentatorji, je oblikovanje manjšinske vlade. Ajzenkot bi lahko sestavil kabinet iz strank svojega političnega bloka, arabske stranke pa bi mu podporo zagotavljale pri ključnih parlamentarnih glasovanjih, ne da bi bile formalno vključene v vlado.
Takšen dogovor bi lahko omogočil oblikovanje vlade brez neposrednega sodelovanja vseh 67 poslancev v koaliciji. Vendar bi bil politično občutljiv, saj bi bila stabilnost kabineta odvisna od dogovarjanja med skupinami z različnimi pogledi na vojno v Gazi, palestinsko vprašanje in notranjo varnost.
Druga možnost je sodelovanje z ultraortodoksnimi verskimi strankami, ki so bile doslej pomembne zaveznice Netanjahuja. Toda tudi tu obstajajo velike ovire, predvsem glede vprašanja obveznega služenja vojaškega roka.
Ajzenkotovo politično zavezništvo je namreč med volilno kampanjo zagovarjalo širitev vojaške obveznosti tudi na ultraortodoksne Jude, ki so bili dolgo deležni posebnih izjem. Verske stranke temu nasprotujejo in zahtevajo drugačno ureditev.
Te razlike niso zgolj programske, temveč posegajo v eno najbolj občutljivih vprašanj izraelske družbe: kako pravično razdeliti obveznosti vojaškega služenja med različne skupine prebivalstva.
Netanjahu zdaj poziva k vladi narodne enotnosti
Benjamin Netanjahu je po predsednikovi odločitvi pozval k oblikovanju široke vlade narodne enotnosti. Takšna vlada bi združila večje politične skupine in po njegovem mnenju zagotovila stabilnost države v obdobju varnostnih in regionalnih napetosti.
Obenem je ostro nasprotoval možnosti, da bi bila prihodnja vlada odvisna od arabskih strank. Njihove predstavnike je obtožil podpiranja terorizma in trdil, da takšna koalicija ne bi mogla ustrezno zagotavljati izraelske varnosti.
Gre za Netanjahujeve politične obtožbe, ki jih arabske stranke zavračajo. Njihova parlamentarna podpora Ajzenkotu sama po sebi ne pomeni podpore nasilju ali terorističnim organizacijam.
Ajzenkot je bil do Netanjahuja v zadnjih letih vse bolj kritičen, zlasti zaradi njegovega vodenja države med vojno v Gazi in odnosa do varnostnih institucij. Večkrat je poudaril, da si želi drugačnega političnega vodstva in da ne namerava sodelovati v vladi pod Netanjahujevim vodstvom.
Kljub temu v stranki Jašar niso povsem zaprli možnosti širšega sodelovanja z Likudom, če bi ta sprejel drugačne politične pogoje. Po poročanju izraelskih medijev so predstavniki stranke omenjali možnost sodelovanja z Likudom in njegovimi zavezniki, vendar brez Netanjahuja in njegovih najtesnejših sodelavcev.
Kdo je Gadi Ajzenkot, človek, ki bi lahko nasledil Netanjahuja?
Gadi Ajzenkot je eden najbolj znanih nekdanjih izraelskih vojaških poveljnikov. Med letoma 2015 in 2019 je bil načelnik generalštaba izraelske vojske, pred tem pa je opravljal več pomembnih poveljniških funkcij.
V izraelsko politiko je vstopil leta 2022, ko se je pridružil političnemu zavezništvu, povezanemu z nekdanjim obrambnim ministrom Benijem Gancem. Po napadu Hamasa na Izrael 7. oktobra 2023 je sodeloval tudi v izraelskem vojnem kabinetu, ki ga je vodil Netanjahu.
Njuno sodelovanje se je pozneje končalo zaradi nesoglasij glede nadaljevanja vojne in političnih odločitev izraelskega vodstva. Ajzenkot se je vrnil v opozicijo in postal eden vidnejših kritikov premierjevega načina vodenja države.
Njegovo osebno zgodbo je zaznamovala tudi vojna v Gazi. Med izraelskimi vojaškimi operacijami je izgubil sina Gala, ki je padel decembra 2023, ter dva nečaka. Izgube v družini so postale pomemben del njegove javne podobe, čeprav se v političnih nastopih osredotoča predvsem na vprašanja nacionalne varnosti in odgovornosti državnega vodstva.
Ajzenkot se je kot vojaški poveljnik zavzemal za uporabo izrazite vojaške sile pri odgovarjanju na napade na Izrael. Povezan je tudi s tako imenovano doktrino Dahija, ki predvideva zelo obsežen vojaški odgovor na napade nasprotnikov.
Zato ga ni mogoče preprosto označiti za zagovornika bistveno milejše izraelske varnostne politike. Njegove razlike z Netanjahujem so predvsem v načinu vodenja države, odnosu do institucij, političnih zavezništvih in nekaterih vprašanjih vojaške ter regionalne strategije.
Kritičen do nasilja izraelskih naseljencev na Zahodnem bregu
Ajzenkot se je v zadnjih letih javno izrekel tudi proti nasilju izraelskih naseljencev nad Palestinci na okupiranem Zahodnem bregu. Takšni incidenti so se po oktobru 2023 povečali in povzročili dodatne napetosti med Izraelom ter nekaterimi zahodnimi državami.
Posebej kritičen je bil do skrajno desnih politikov Itamarja Ben-Gvira in Bezalela Smotriča, ki sta bila pomembna člana Netanjahujeve koalicije. Oba zagovarjata trdo politiko do Palestincev, njune izjave in ravnanje pa so sprožili tudi mednarodne kritike.
Nekatere zahodne države so proti posameznim izraelskim skrajno desnim politikom uvedle sankcije zaradi njihovega ravnanja oziroma spodbujanja nasilja nad Palestinci.
Ajzenkotova kritika nasilja naseljencev pa ne pomeni, da se zavzema za popoln preobrat izraelske politike do palestinskih ozemelj. Njegova politična stališča ostajajo močno povezana z izraelskimi varnostnimi interesi, zato bo morebitna sprememba politike odvisna tudi od sestave prihodnje vlade.
Vprašanje Gaze ostaja eno največjih bremen prihodnje vlade
Nova izraelska vlada se bo morala ukvarjati tudi s posledicami večletne vojne v Gazi, varnostnimi razmerami na območju in prihodnjimi odnosi s Palestinci.
Ajzenkot je bil v času sodelovanja v vojnem kabinetu del izraelskega vodstva, ki je sprejemalo pomembne odločitve o vojaških operacijah. Pozneje je Netanjahuja kritiziral zaradi pomanjkanja jasne politične strategije in načina vodenja vojne.
Tudi če bi Ajzenkotu uspelo oblikovati novo vlado, to še ne bi pomenilo samodejnega konca vseh sporov glede Gaze. Morebitni koalicijski partnerji imajo namreč različna stališča o palestinski samoupravi, izraelski vojaški prisotnosti in prihodnjih varnostnih ureditvah.
Na odločitve prihodnje vlade bodo vplivali tudi odnosi z Združenimi državami Amerike, evropskimi državami in regionalnimi akterji. Izrael se zato ne sooča le z notranjepolitičnim vprašanjem, kdo bo postal premier, temveč tudi s pomembnimi odločitvami o svoji prihodnji vlogi na Bližnjem vzhodu.
Za sestavo vlade ima 28 dni, nato se lahko rok podaljša
Po izraelski zakonodaji ima kandidat, ki prejme mandat za sestavo vlade, 28 dni časa za oblikovanje koalicije. Predsednik lahko ta rok podaljša še za največ 14 dni, če oceni, da obstajajo možnosti za uspešen zaključek pogajanj.
Ajzenkot bo tako moral v prihodnjih štirih tednih poskušati uskladiti interese strank, ki so ga podprle, ter poiskati dovolj široko parlamentarno podporo. Če mu to ne bo uspelo, lahko predsednik mandat zaupa drugemu kandidatu.
Med možnimi kandidati bi bil tudi Netanjahu, ki kljub izgubi parlamentarne večine ostaja voditelj največje posamezne stranke. Če tudi nadaljnji poskusi oblikovanja vlade ne bi uspeli, bi lahko Izrael znova razpisal predčasne parlamentarne volitve.
Država ima z zapletenimi koalicijskimi pogajanji že precej izkušenj. V preteklosti je zaradi političnih blokad večkrat v kratkem obdobju odšla na volitve, ne da bi te prinesle stabilno parlamentarno večino.
Izrael pred politično prelomnico, vendar razplet še ni odločen
Predsednikova odločitev, da mandat najprej zaupa Gadiju Ajzenkotu, pomeni pomembno spremembo v izraelskem političnem prostoru. Netanjahu je po več letih na oblasti prvič v novem povolilnem postopku ostal brez prve priložnosti za oblikovanje vlade, čeprav njegova stranka ostaja najmočnejša posamezna parlamentarna skupina.
Toda pred Ajzenkotom je zahtevna naloga. Podpora 67 poslancev njegovi kandidaturi še ne pomeni, da lahko računa na enako število glasov pri potrjevanju vlade. Največje ovire predstavljajo nesoglasja glede sodelovanja z arabskimi strankami, vojaške obveznosti ultraortodoksnih Judov in morebitnega sodelovanja z dosedanjimi Netanjahujevimi zavezniki.
Prihodnji tedni bodo pokazali, ali lahko nekdanji poveljnik izraelske vojske politično podporo pretvori v dejansko parlamentarno večino. Do takrat Netanjahu ostaja na čelu dosedanje vlade, Izrael pa v obdobju pogajanj, ki bodo odločala o njegovi prihodnji politični usmeritvi.
Spletno uredništvo Naša Dolenjska
