Načrtovana gradnja drugega bloka Jedrske elektrarne Krško odpira vse več vprašanj o dejanski ceni ene največjih naložb v zgodovini Slovenije. Direktor Elesa Aleksander Mervar je v najverjetnejšem scenariju vrednost projekta ocenil na 13,5 milijarde evrov, povprečno stroškovno ceno proizvedene elektrike v prvih dvajsetih letih obratovanja pa na skoraj 133 evrov za megavatno uro. Ob tem opozarja na dodatne stroške elektroenergetskega sistema, ki jih bo treba upoštevati pri končni finančni konstrukciji.
Koliko bo Slovenijo v resnici stal drugi blok jedrske elektrarne v Krškem in po kakšni ceni bo proizvajal elektriko? To sta vprašanji, ki postajata vse pomembnejši, saj se projekt JEK 2 postopoma premika skozi pripravljalne postopke, hkrati pa se v javnosti pojavljajo različne ocene njegove vrednosti in možnih načinov financiranja.
Direktor sistemskega operaterja elektroenergetskega omrežja Eles Aleksander Mervar je v zadnjih dveh letih pripravil več analiz ekonomike načrtovane jedrske elektrarne. V izračunih, ki jih je Eles javno predstavil 6. novembra, slovenski mediji pa so o njih obširneje poročali v torek, je posebno pozornost namenil vplivu inflacije, stroškov financiranja in trajanja gradnje. Prav ti dejavniki lahko namreč bistveno spremenijo končno vrednost naložbe.
Od začetnih desetih milijard do precej višje končne vrednosti
Mervar je pri izračunu izhajal iz načrtovane elektrarne z neto močjo 1.100 megavatov. Osnovno investicijsko vrednost je ocenil na približno 10,25 milijarde evrov v cenah leta 2024, vendar ta znesek še ne vključuje podražitev med gradnjo in stroškov financiranja.
Prav zato je pripravil devet različnih scenarijev, v katerih je upošteval različne stopnje inflacije in stroškov kapitala. Rezultati kažejo, da bi lahko končna vrednost naložbe ob začetku obratovanja znašala od 12,4 do 14,8 milijarde evrov. Kot najverjetnejšega je izbral scenarij z enoodstotno letno inflacijo in štiriodstotnim povprečnim tehtanim stroškom kapitala.
Po tem scenariju bi JEK 2 stal približno 13,5 milijarde evrov. Gre za modelsko oceno, ne za dokončno pogodbeno ceno, saj končna investicijska odločitev še ni sprejeta. Na dejansko vrednost bodo vplivali pogajanja z dobavitelji, način financiranja, gibanje cen in morebitne zamude pri gradnji.
Razlika med začetno in končno vrednostjo je pomembna predvsem zato, ker lahko pri tako velikih projektih že manjše spremembe stroškov financiranja ali časovnice pomenijo več sto milijonov evrov dodatnih izdatkov. Mervar zato opozarja, da primerjanje različnih ocen brez upoštevanja uporabljene metodologije lahko ustvari napačno predstavo o dejanski ceni projekta.
Elektrika bi lahko stala skoraj 133 evrov za megavatno uro
Še posebej pomemben del analize se nanaša na prihodnjo ceno električne energije iz nove jedrske elektrarne. Mervar je izračunal, da bi bila po najverjetnejšem scenariju povprečna stroškovna cena elektrike v prvih dvajsetih letih obratovanja približno 132,92 evra za megavatno uro.
To je občutno več od izračuna, ki temelji na stalnih cenah in triodstotnem strošku kapitala. Po tej metodologiji bi povprečna stroškovna cena znašala približno 93,83 evra za megavatno uro, vendar Mervar opozarja, da takšen pristop ne odraža dovolj dobro dejanskih finančnih razmer v času gradnje in obratovanja.
Razlika med obema ocenama je skoraj 40 evrov na megavatno uro. Pri tem je treba poudariti, da gre za ocenjeno stroškovno ceno proizvodnje elektrike, ne za končno ceno na položnicah gospodinjstev. Končni račun za elektriko namreč vključuje tudi omrežnino, prispevke, dajatve in druge stroške.
Za ekonomsko upravičenost projekta bo odločilno tudi gibanje prihodnjih tržnih cen elektrike. Če bodo te dovolj visoke, bi lahko jedrska elektrarna poslovala ugodneje. Če pa bodo tržne cene pogosto nižje od stroškovne cene proizvodnje, bo treba poiskati način za pokrivanje razlike. Prav zato postajajo vprašanja državnih jamstev, dolgoročnih pogodb in morebitne zagotovljene odkupne cene vse pomembnejša.
Prestavitev stikališča bi stala dodatnih 250 milijonov evrov
Eles v svoji analizi opozarja še na pomembno infrastrukturno vprašanje, ki je neposredno povezano z načrtovano lokacijo nove elektrarne. Obstoječe 400/110-kilovoltno stikališče Krško namreč stoji na območju, kjer investitor predvideva gradnjo JEK 2, zato ga bo treba prestaviti.
Strošek novega stikališča Eles ocenjuje na približno 250 milijonov evrov. Od tega naj bi družba zaradi že načrtovanih rekonstrukcij prevzela okoli 80 milijonov evrov, preostali del pa bi moral po njenem stališču kriti investitor JEK 2.
Pri tako obsežnem energetskem projektu so tovrstni spremljajoči posegi pomemben del širše finančne slike. Ne gre namreč samo za gradnjo reaktorja in spremljajočih objektov, temveč tudi za prilagoditev prenosnega omrežja, ki mora omogočiti varno vključitev nove proizvodne enote v slovenski elektroenergetski sistem.
Eles skupaj z družbama GEN energija in Nuklearno elektrarno Krško išče časovno najprimernejšo rešitev za prestavitev stikališča. Od tega bo odvisno tudi usklajevanje gradbenih posegov na območju predvidene nove elektrarne.
Slovenija bi potrebovala tudi dodatne rezervne elektrarne
Še eno pomembno vprašanje predstavlja zagotavljanje rezervnih proizvodnih zmogljivosti. Ker bi imel JEK 2 predvidoma 1.100 megavatov moči, bi moral elektroenergetski sistem po pojasnilih Elesa zagotoviti ustrezno količino rezerv, ki bi lahko nadomestile izpad tako velike proizvodne enote.
Slovenija trenutno nima dovolj razpoložljivih zmogljivosti za izpolnitev teh zahtev. Po Mervarjevih ocenah bi bilo zato treba zgraditi med 500 in 600 megavatov dodatnih plinskih elektrarn, ki bi zagotavljale potrebno sistemsko rezervo.
Eles ocenjuje, da bi stroški zakupa takšnih rezervnih zmogljivosti po trenutnih cenah znašali približno 31 milijonov evrov letno. Mervar zagovarja stališče, da bi moral te stroške nositi lastnik JEK 2, ne pa neposredno končni odjemalci električne energije prek dodatnih sistemskih dajatev.
Takšne zahteve kažejo, da je treba pri presoji ekonomike jedrske elektrarne upoštevati tudi vpliv na celoten elektroenergetski sistem. Velika in stabilna proizvodna enota lahko pomembno prispeva k zanesljivosti oskrbe, vendar mora biti sistem hkrati pripravljen tudi na morebitne načrtovane ali nenačrtovane izpade njenega delovanja.
Mervar zagovarja vključitev strateškega partnerja
Vprašanje financiranja je eno ključnih odprtih vprašanj projekta. Mervar že dlje časa zagovarja možnost, da bi pri naložbi sodeloval strateški partner, ki bi lahko prevzel do polovice vrednosti investicije, medtem ko bi država ohranila prevladujočo vlogo.
Po njegovem mnenju bi takšen model omogočil porazdelitev finančnih tveganj med najmanj dva partnerja. To bi bilo pomembno predvsem zaradi velikosti naložbe, dolgega obdobja gradnje in negotovosti glede prihodnjih razmer na energetskih trgih.
Ob tem Eles opozarja, da bi se morali odločevalci čim prej opredeliti do vloge države pri financiranju projekta. Med možnostmi so državna poroštva, neposredno zadolževanje in različni modeli zagotavljanja prihodkov iz prodaje elektrike, vključno s tako imenovanimi pogodbami na razliko.
Pri slednjih se določi referenčna cena električne energije, finančni mehanizem pa glede na dejanske tržne cene omogoča poravnavanje razlik. Takšen model lahko investitorju zagotovi večjo predvidljivost prihodkov, hkrati pa je pomembno, kako so razdeljena tveganja med proizvajalcem, državo in odjemalci.
Projekt je še v fazi umeščanja v prostor
Kljub obsežnim ekonomskim razpravam JEK 2 še ni v fazi gradnje. Trenutno poteka priprava strokovnih podlag za državni prostorski načrt, na območju predvidene elektrarne pa so se že začele predhodne arheološke raziskave.
Investitor GEN energija na svoji projektni spletni strani navaja okvirne investicijske vrednosti glede na moč elektrarne. Pri moči 1.000 megavatov je ocenjena vrednost približno 9,6 milijarde evrov, pri moči 1.650 megavatov pa približno 15,4 milijarde evrov. Ti zneski temeljijo na stalnih cenah iz leta 2024 in predstavljajo drugačno osnovo izračuna kot Mervarjeva ocena končne vrednosti z upoštevanimi stroški financiranja.
Prav razlike med metodologijami kažejo, zakaj bo za prihodnje odločanje pomembna celovita in primerljiva finančna analiza. Šele ob natančnejši opredelitvi velikosti elektrarne, dobavitelja, načina financiranja in pogodbenih pogojev bo mogoče z večjo zanesljivostjo oceniti končno vrednost projekta.
Odgovoriti bo treba tudi na vprašanje, kdo bo plačal razliko
Slovenija se pri načrtovanju prihodnje oskrbe z elektriko sooča z zahtevnim vprašanjem, kako zagotoviti dovolj domače proizvodnje ob pričakovanem povečanju porabe in postopnem opuščanju fosilnih virov. JEK 2 je eden osrednjih projektov, s katerimi želi država dolgoročno zmanjšati uvozno odvisnost in zagotoviti stabilno proizvodnjo električne energije.
Toda Mervarjevi izračuni opozarjajo, da bo treba poleg same gradnje odgovoriti tudi na vprašanja stroškov kapitala, prihodnje tržne cene elektrike, sistemskih rezerv in potrebnih posegov v elektroenergetsko omrežje. Vsak od teh dejavnikov lahko pomembno vpliva na skupno finančno breme naložbe.
Ocena 13,5 milijarde evrov tako ni zgolj nova številka v razpravi o JEK 2, temveč opozorilo, da bo morala Slovenija pred končno investicijsko odločitvijo jasno določiti, kdo bo prevzel finančna tveganja in pod kakšnimi pogoji se bo tako velika naložba sploh lahko izplačala.
Spletno uredništvo Naša Dolenjska
