Gimnazija Novo mesto, ki je leta 1746 začela pouk s 66 dijaki, je sinoči na slavnostni akademiji zaznamovala 280 let neprekinjenega delovanja. Za jubilej najstarejše neprekinjeno delujoče slovenske gimnazije sta šolski simfonični orkester in stočlanski mešani pevski zbor izvedla kantato nekdanjega dijaka Marijana Dovića.
Osrednji govornici večera, ravnateljica Mojca Lukšič in predsednica republike Nataša Pirc Musar, sta pozornost namenili predvsem ljudem: učiteljem in dijakom, ki so pouk ohranili tudi med okupacijo, in tistim, ki šolsko skupnost oblikujejo danes.
Kaj bi ravnateljica izbrala pred prenovljeno učilnico?
Ko se je Mojca Lukšič ozrla na zadnje desetletje gimnazije, je med pomembnimi koraki omenila uvedbo programa mednarodne mature, s katerim je šola dobila mesto na svetovnem zemljevidu izobraževanja. Prenova je spremenila tudi vsakdanje delo pri pouku.
»Posodabljali smo učilnice, laboratorije in druge prostore. Novi prostori in tehnologija omogočajo drugačne načine dela, predvsem pa več sodelovanja.«
A odgovor na vprašanje, kaj je gimnazija v teh desetih letih pridobila najdragocenejšega, je ravnateljica poiskala drugje. Odličnosti po njenih besedah ne opišejo samo akademski dosežki. Šola s prostovoljstvom in humanitarnim delom spodbuja celostni razvoj dijakov. Koliko je v njej človečnosti in medsebojne podpore, pa se pokaže tudi v trenutkih, ki jih ni mogoče zajeti v diplomo.
»Toda če bi danes morala izbrati najpomembnejšo pridobitev tega desetletja, ne bi pokazala na noben zaslon, diplomo ali prenovljeno učilnico. Pokazala bi na ljudi, kajti šola ni samo stavba. Šola se zbudi med ljudmi. Zgodi se zjutraj, ko drug drugemu pridržimo vrata. Ko profesor opazi, da dijak zjutraj ni takšen kot običajno. Ko sošolec razloži matematiko nekomu, ki je ne razume. Ko razred sprejme sošolca, ki težko najde svoje mesto,« je dejala ravnateljica.
Na koncu prvega seznama dijakov je ostal stavek o začetku šole
Zgodovino gimnazije, ene najstarejših šolskih ustanov v Sloveniji, sta na akademiji v pogovoru predstavila dijaka Luna Goršek in David Matjašič. Cesarica Marija Terezija je gimnazijo ustanovila 8. avgusta 1746 in poučevanje zaupala novomeškim frančiškanom. Prvih 66 dijakov je pouk začelo 3. novembra istega leta. Pater Godfrid Pfeiffer, prvi prefekt gimnazije, je na koncu njihovega seznama zapisal:
»S to skromno in majceno skupino se je pričel novomeški študij.«
Iz tega začetka je po besedah predsednice Nataše Pirc Musar skozi stoletja zraslo središče učenosti. Med osebnostmi, ki jih je oblikovala novomeška gimnazija, je naštela pesnika Otona Župančiča in Dragotina Ketteja, slikarja Božidarja Jakca, matematika Josipa Plemlja ter olimpionika Leona Štuklja.
Pouk, ki ga ni ustavila niti okupacija
Predsednica se je posebej ustavila pri ilegalni gimnaziji med drugo svetovno vojno. Prav v odločitvi učiteljev in dijakov, da kljub preganjanju nadaljujejo pouk, je prepoznala najdragocenejši del šolskega izročila.
»Gimnazija je preživela menjave držav, vojne, politične prevrate in šolske reforme. Toda njeno najdragocenejše izročilo ni le v tem, da je obstala, temveč da je tudi v najtežjih časih ohranjala vero v moč znanja. O tem priča zgodba ilegalne gimnazije med drugo svetovno vojno, ko so učitelji in dijaki kljub okupaciji in preganjanju našli pogum in dokazali, da je nemogoče utišati človekovo željo po razvoju in svobodi,« je poudarila.
Ob jubileju je spomnila tudi na pomen kakovostnega javnega šolstva, kritičnega razmišljanja in spoštovanja učiteljskega poklica. Sedanje dijake je pozvala, naj bodo radovedni in pogumni ter naj znanje povezujejo s človečnostjo. Šoli se je v imenu Mestne občine Novo mesto poklonil župan Gregor Macedoni. Tudi sam je nekoč sedel v njenih klopeh, tokrat pa ji je izročil občinsko priznanje.
Nekdanji gimnazijci so se vrnili tudi z glasbo
Glasbeni vrhunec akademije je pripadel gimnazijskemu simfoničnemu orkestru in stočlanskemu mešanemu pevskemu zboru Gimnazije Novo mesto. Skupaj sta izvedla Gaudeamus – carmina vitae, kantato za mešani zbor in orkester v petih stavkih. Novomeški skladatelj in nekdanji gimnazijec Marijan Dović jo je napisal prav za 280-letnico šole.
Ob koncu slovesnosti je orkester izvedel še Dovićevo orkestralno suito iz cikla Gorjanske bajke. Skladatelja sta s šolo povezovala tudi solista: sopranistka Maja Tomić in saksofonist Tadej Božič, ki je igral sopranski saksofon, sta prav tako nekdanja dijaka novomeške gimnazije.













