Ko se približujejo lokalne volitve, se na političnem prizorišču vedno pogosteje pojavlja beseda, ki na glasovnici in v kampanji zveni privlačno: neodvisen. Kandidati poudarjajo lokalnost, lastne liste, skupine volivcev in odmik od strankarske politike. Toda oznaka »neodvisni kandidat« volivcu sama po sebi še ne pove veliko o politični preteklosti človeka, njegovih povezavah ali podpori, ki jo uživa. Nekateri kandidati so res brez strankarske zgodovine, drugi so bili leta povezani s političnimi strankami, tretji imajo njihovo podporo tudi takrat, ko formalno kandidirajo s podpisi volivcev. Pred lokalnimi volitvami 15. novembra bo zato vredno pogledati dlje od oznake ob imenu.
Slovenija bo 15. novembra 2026 znova volila župane in občinske svetnike. Volitve bodo potekale v 212 občinah, župani pa bodo tako kot doslej izvoljeni po večinskem sistemu. Če nobeden od kandidatov v prvem krogu ne bo dobil večine veljavnih glasov, bosta najuspešnejša kandidata odločitev prepustila drugemu krogu. Državna volilna komisija navaja, da so bile volitve razpisane 8. julija, volilna opravila pa so začela teči 7. septembra.
Ob imenih kandidatov bomo v prihodnjih tednih pogosto poslušali tudi, kdo nastopa kot kandidat politične stranke in kdo kot tako imenovani neodvisni kandidat.
Toda pri tej oznaki je potrebna previdnost.
Kaj sploh pomeni, da nekdo kandidira »neodvisno«?
V vsakdanjem političnem jeziku izraz neodvisni kandidat uporabljamo zelo široko. Formalno pa je pomembneje pogledati, kdo je kandidaturo vložil oziroma predlagal.
Kandidata za župana lahko določi politična stranka, kandidaturo pa lahko s potrebnim številom podpisov določijo tudi volivci. DVK ima zato pri kandidacijskem postopku ločene obrazce za podporo kandidaturi za župana in dokumentacijo, ki jo pri določanju kandidata uporablja politična stranka.
Kandidat, ki nastopi s podporo skupine volivcev, zato na volitvah formalno ne nastopa kot kandidat določene politične stranke.
To pa še ne pomeni nujno, da je človek politično brez preteklosti, povezav ali podpore strank.
Nekdo je lahko v preteklosti opravljal funkcije v politični stranki, bil njen član, občinski svetnik ali kandidat, nato pa se na lokalnih volitvah odloči kandidirati s podpisi volivcev. Prav tako lahko posameznega kandidata podprejo politične stranke, čeprav same formalno niso predlagateljice njegove kandidature.
Zato sta dve vprašanji – »kdo je vložil kandidaturo?« in »kakšna je politična zgodovina kandidata?« – dve različni stvari.
Prejšnje volitve so pokazale moč kandidatov skupin volivcev
Da kandidature zunaj klasičnih strankarskih list na lokalni ravni niso nobena posebnost, zelo dobro kažejo rezultati zadnjih lokalnih volitev.
V drugem krogu leta 2022 je bilo več poznejših županov predlaganih s strani skupin volivcev. Matija Kovač je v Celju nastopil s skupino volivcev in premagal Bojana Šrota, Janez Kerin je v Krškem kandidiral na predlog skupine volivcev Liste Modra smer, Aleksander Saša Arsenovič pa je v Mariboru nastopil kot kandidat skupine volivcev.
Podobno je bilo drugod. V Dolenjskih Toplicah je Franc Vovk nastopil s podporo skupine volivcev, v Dravogradu Anton Preksavec, v Gornji Radgoni pa sta celo oba kandidata v drugem krogu nastopila na predlog skupin volivcev.
To je pomembna značilnost slovenske lokalne politike. Županske tekme se precej razlikujejo od državnozborskih volitev, kjer imajo politične stranke bistveno izrazitejšo vlogo.
Na lokalni ravni lahko volivci precej večjo težo pripisujejo osebi, njenemu delu v občini, prepoznavnosti in konkretnim lokalnim projektom.
Zakaj je beseda »neodvisen« tako privlačna?
Odgovora, zakaj se posamezen kandidat odloči za kandidaturo s skupino volivcev namesto pod imenom politične stranke, brez njegovega pojasnila ni mogoče posploševati. Razlogi so lahko od kandidata do kandidata povsem različni.
Toda takšna kandidatura ima očitno politično prednost: kandidatu omogoča, da svojo kampanjo gradi predvsem okoli lastnega imena in lokalnih vprašanj, ne okoli nacionalne podobe določene stranke.
To je pomembno predvsem v občinah, kjer se ljudje med seboj poznajo in kjer volivci župana ocenjujejo tudi po cestah, vrtcih, šolah, kanalizaciji, stanovanjih, urejanju prostora, parkiriščih in drugih zelo konkretnih vprašanjih.
Tudi mednarodni opazovalci, ki so spremljali slovenske lokalne volitve leta 2022, so ugotovili, da je bila takratna kampanja kljub številnim državnim volitvam istega leta osredotočena predvsem na lokalna vprašanja.
Prav v takšnem okolju je lahko osebna politična znamka pomembnejša od strankarske.
Toda »neodvisen« ne pomeni avtomatično »brez politike«
Tu pa pridemo do bistva.
Beseda neodvisen lahko pri volivcu ustvari vtis, da kandidat nima ničesar skupnega s političnimi strankami oziroma da v politiko prihaja povsem od zunaj. Iz formalnega načina kandidature tega ni mogoče sklepati.
Če želi volivec vedeti, kako neodvisen je kandidat v širšem političnem pomenu besede, mora pogledati več stvari: kdo je kandidaturo vložil, kakšna je kandidatova politična preteklost, ali je oziroma je bil član politične stranke, katere funkcije je opravljal, kdo javno podpira njegovo kandidaturo in s kom namerava sodelovati v občinskem svetu.
Šele takrat dobi precej bolj popolno sliko.
To velja tudi v nasprotni smeri. Dejstvo, da je nekdo nekoč pripadal politični stranki, samo po sebi ne pomeni, da njegova sedanja kandidatura s skupino volivcev ni formalno samostojna. Politično biografijo in formalnega predlagatelja kandidature je treba preprosto ločevati.
Stranke na lokalni ravni nikakor niso izginile
Ob vsej pozornosti, namenjeni neodvisnim kandidatom, tudi ne smemo ustvarjati vtisa, da politične stranke na lokalnih volitvah izgubljajo pomen povsod.
Pogled na rezultate leta 2022 pokaže precej bolj pisano sliko. V drugem krogu je denimo v Kranju zmagal kandidat SD Matjaž Rakovec, v Dornavi kandidat SDS Matej Zorko, v Murski Soboti pa kandidat SD Damjan Anželj. Drugod so slavili kandidati skupin volivcev oziroma lokalnih list.
Lokalna politična Slovenija je torej mešanica strankarskih kandidatov, lokalnih list in kandidatov skupin volivcev.
Tudi letošnja tekma že kaže, da bodo ponekod strankarske barve zelo jasno izpostavljene. V Ljubljani je denimo Levica že julija kot svojega županskega kandidata predstavila Luko Mesca, medtem ko bo aktualni župan Zoran Janković ponovno kandidiral s svojo listo.
Prava slika bo znana šele po potrditvi kandidatur
Zato je za letošnje volitve trenutno še prezgodaj trditi, da Slovenijo preplavlja nov »val neodvisnih kandidatov« ali da jih bo več kot leta 2022.
Končni seznam kandidatov še ni oblikovan. Kandidacijski postopki še potekajo, za izvedbo volitev in potrjevanje kandidatur v posameznih občinah pa so pristojne občinske volilne komisije. DVK bo podatke zbirala in objavljala v informacijskem sistemu za lokalne volitve.
Ko bodo kandidature potrjene, bo mogoče narediti tudi pravo primerjavo z letom 2022: koliko kandidatov so predlagale politične stranke, koliko skupine volivcev in koliko sedanjih ali nekdanjih strankarskih politikov je tokrat izbralo kandidaturo zunaj strankarske liste.
Takrat bo mogoče z dejanskimi številkami odgovoriti tudi na vprašanje, ali je »neodvisnost« pred lokalnimi volitvami 2026 res postala večji politični trend ali pa spremljamo nadaljevanje vzorca, ki je v slovenskih občinah močan že vrsto let.
Do takrat pa velja preprosto pravilo: ko ob kandidatu preberemo besedo »neodvisen«, se splača preveriti še eno stvar – ne samo, kaj piše ob njegovem imenu na glasovnici, ampak tudi njegovo politično pot do nje.
