Po mesecih napetosti, zahtev Donalda Trumpa po ameriškem nadzoru nad Grenlandijo in njegovem zavračanju, da bi izključil celo uporabo vojaške sile, je prišlo do velikega diplomatskega premika. Združene države, Danska in Grenlandija so dosegle dogovor o prihodnji varnostni ureditvi strateško izjemno pomembnega arktičnega otoka. Washington naj bi dobil možnost bistveno okrepiti svojo vojaško prisotnost, toda Grenlandija ne postaja ameriška. Danska in grenlandska vlada poudarjata, da dogovor priznava suverenost Kraljevine Danske ter pravico Grenlandcev do samoodločbe.
Ameriški predsednik Donald Trump je dogovor predstavil precej drugače. Sporočil je, da so ZDA dobile »trajni nadzor« nad varnostjo Grenlandije in da bodo imele tudi v prihodnje možnost storiti vse, kar je potrebno za obrambo otoka in Združenih držav.
Toda iz doslej objavljenih informacij izhaja precej bolj zapletena slika.
Dogovor Washingtonu res odpira vrata za večjo in dolgoročnejšo vojaško prisotnost na Grenlandiji ter omejuje možnost, da bi se na strateško pomembnem otoku vojaško zasidrale države zunaj zveze Nato. Predvidene so tudi omejitve nekaterih občutljivih naložb držav zunaj Nata in Evropske unije. Vendar ZDA z dogovorom ne dobivajo lastništva nad Grenlandijo niti splošne pravice veta nad odločitvami grenlandske oblasti.
To je pomembna razlika. Trump je še letos vztrajal, da je ameriško lastništvo Grenlandije potrebno za nacionalno varnost ZDA, in javno govoril, da je vse, kar je manj od ameriškega lastništva otoka, zanj nesprejemljivo. Dogovor, ki je zdaj na mizi, se od teh zahtev precej razlikuje.
Trump govori o »trajnem nadzoru«, Danska poudarja suverenost
Trump je v petek dogovor razglasil za rešitev ameriških varnostnih zahtev na Grenlandiji.
Po njegovih besedah noben ameriški nasprotnik v prihodnje ne bo mogel vzpostaviti vojaške baze ali druge vojaške prisotnosti na Grenlandiji. Ameriški predsednik je napovedal tudi načrtovanje večje ameriške vojaške prisotnosti na otoku.
Pri tem je uporabil izraz »permanent control« oziroma trajni nadzor nad varnostjo.
Danska premierka Mette Frederiksen pa je ob istem dogovoru poudarila nekaj drugega: da sporazum priznava suverenost in ozemeljsko celovitost Kraljevine Danske ter pravico Grenlandcev do samoodločbe.
Po njenih besedah naj bi sporazum okrepil skupno varnost na Arktiki in severnem Atlantiku ter s tem koristil tudi zvezi Nato in Evropi.
Podobno je sporočil grenlandski premier Jens-Frederik Nielsen. Dejal je, da dogovor priznava interese Grenlandije in njen položaj v mednarodnem sodelovanju ter naj bi okrepil varnost otoka.
Zato je treba Trumpove besede o »trajnem nadzoru« ločiti od pravnega položaja Grenlandije. Po doslej znanih določilih dogovor ne prenaša suverenosti nad otokom na ZDA.
Američani bodo lahko močno povečali vojaško prisotnost
To pa ne pomeni, da Washington ni dobil pomembnih novih možnosti.
Združene države bodo lahko povečale svojo vojaško prisotnost in razvijale dodatno infrastrukturo na Grenlandiji. Ameriška vojska je sicer na otoku prisotna že desetletja.
ZDA imajo danes tam vesoljsko oporišče Pituffik Space Base, nekdanjo letalsko bazo Thule. Ameriška vojaška prisotnost na Grenlandiji tako ni novost, pravna podlaga zanjo pa sega v obrambni sporazum med ZDA in Dansko iz leta 1951.
Novi dogovor naj bi ameriško prisotnost dodatno utrdil in omogočil njeno širitev.
Za Washington je pomembna tudi dolgoročnost sporazuma. Po informacijah ameriških medijev naj bi dogovor veljal tudi v primeru, če bi Grenlandija nekoč postala neodvisna od Danske.
Prav možnost prihodnje grenlandske neodvisnosti je bila eno od vprašanj, ki je skrbelo Washington. Grenlandija ima danes široko avtonomijo, obrambna in del zunanjepolitičnih vprašanj pa ostajajo v pristojnosti Kraljevine Danske.
Novi dogovor naj bi ZDA zagotovil, da sprememba političnega statusa otoka ne bi avtomatično pomenila konca ameriške vojaške prisotnosti.
V ozadju predvsem Rusija in Kitajska
Razlog za ameriško zanimanje za Grenlandijo ni samo njena velikost ali bogastvo naravnih virov. Ključna je njena lega.
Grenlandija leži med Severno Ameriko in Evropo ter na območju, ki postaja zaradi spreminjajočih se razmer na Arktiki vse pomembnejše z vidika vojaške varnosti, pomorskih poti in dostopa do naravnih virov.
Trump je svojo zahtevo po večjem ameriškem nadzoru ves čas utemeljeval predvsem z nevarnostjo povečevanja ruskega in kitajskega vpliva. Novi dogovor je očitno zasnovan prav s tem ciljem.
Po doslej objavljenih informacijah naj bi bilo vzpostavljanje vojaških baz na Grenlandiji omejeno na države članice Nata. Pri občutljivih naložbah naj bi bila možnost sodelovanja omejena na države Nata in Evropske unije, kar bi otežilo predvsem kitajsko vključevanje v strateško infrastrukturo in projekte na otoku.
Ameriški državni sekretar Marco Rubio je ob dogovoru poudaril, da bo Grenlandija tudi dolgoročno ostala del strateškega obrambnega območja Severne Amerike ter da naj bi sporazum preprečeval prisotnost ameriških nasprotnikov.
Pred sklenitvijo dogovora so pogajalci razpravljali tudi o možnosti uporabe grenlandskega ozemlja pri Trumpovem projektu protiraketnega obrambnega sistema Golden Dome.
Še pred meseci Trump ni izključil niti sile
Današnji dogovor je toliko pomembnejši zaradi tega, kar se je dogajalo pred njim.
Po vrnitvi v Belo hišo januarja 2025 je Trump znova začel javno govoriti o ameriškem prevzemu Grenlandije. Trdil je, da jo ZDA potrebujejo zaradi nacionalne in mednarodne varnosti.
Danska in Grenlandija sta njegove zahteve vztrajno zavračali.
Trump pa je šel bistveno dlje od predloga za nakup otoka. Ko so ga vprašali, ali izključuje uporabo gospodarskega ali vojaškega pritiska za pridobitev Grenlandije, tega ni želel storiti. To je povzročilo hud spor z Dansko, eno najstarejših ameriških zaveznic v Natu.
Napetosti so se nadaljevale tudi letos.
Po poročanju Washington Posta je Trump še julija javno govoril, da bi morale Grenlandijo nadzorovati Združene države in ne Danska. Frederiksenova pa mu je ob enem od njunih srečanj neposredno povedala, da Grenlandije ne bo dobil.
V ozadju so kljub temu potekala pogajanja.
Končni rezultat je kompromis, pri katerem Washington dobiva več tistega, kar je utemeljeval z varnostnimi potrebami, ne pa tistega, kar je Trump dolgo zahteval na politični ravni – ameriškega lastništva oziroma suverenosti nad Grenlandijo.
Grenlandija ostaja grenlandska
Prav to je verjetno najpomembnejši del dogovora.
Grenlandija ostaja del Kraljevine Danske in njen sedanji ustavnopravni položaj se z dogovorom ne spreminja. Grenlandci ohranjajo tudi pravico, da sami odločajo o svoji politični prihodnosti.
Hkrati bodo Združene države na otoku dobile močnejši varnostni položaj.
Dogovor tako omogoča obema stranema precej različni politični razlagi istega rezultata. Trump lahko poudarja dolgoročno ameriško vojaško prisotnost in omejevanje Rusije ter Kitajske. Danska in Grenlandija pa lahko poudarjata, da ameriški predsednik kljub prejšnjim zahtevam ni dobil lastništva nad otokom in da njegova suverenost ostaja nespremenjena.
Obstaja pa še pomemben zadržek.
Dogovor še ni dokončno uveljavljen.
Danska in Grenlandija sta napovedali, da naj bi ga predstavniki vseh treh strani podpisali prihodnji teden ob Generalni skupščini Združenih narodov v New Yorku. Nato ga čakajo še potrebni parlamentarni postopki na Danskem in Grenlandiji.
Prav tako celotno besedilo sporazuma ob njegovi napovedi še ni bilo javno objavljeno, zato nekaterih Trumpovih trditev o obsegu ameriških pristojnosti za zdaj ni mogoče preveriti neposredno v dokumentu.
Po mesecih, ko je ameriški predsednik govoril o nakupu, prevzemu in celo ni želel izključiti uporabe sile proti ozemlju zaveznice v Natu, je rezultat zato precej drugačen.
ZDA dobivajo možnost močnejše in dolgoročne vojaške prisotnosti na enem strateško najpomembnejših območij Arktike. Grenlandije pa niso dobile.
In prav razlika med tema dvema trditvama bo ključna pri razumevanju dogovora, ko bo objavljeno njegovo celotno besedilo.
