Pod vznožjem Gorjancev se nahaja majhna vasica, ki kljubuje času in spremembam. Z le desetimi hišami in okoli 50 prebivalci se prebivalci te vasi ne predajajo. S svojimi običaji, cerkvijo in mogočno lipo dokazujejo, da se ne bodo kar tako vdali.
Obnova cerkev sv. Katarine
Občina Semič je v sodelovanju z župnijo Semič uspešno obnovila zvonik cerkve sv. Katarine na Brezovi Rebri. Projekt, ki je stal 40.000 evrov, je bil del letošnjega občinskega proračuna. Cerkev iz 18. stoletja, ki je nadomestila svojo starejšo predhodnico iz leta 1526, je pomemben del lokalne kulturne dediščine. Zvonik bo zdaj sijal še mnoga leta.
Pri cerkvi raste mogočna lipa, druga najdebelejša v Beli krajini, z obsegom 580 cm. “Strici so mi govorili, da sta morda lipa in cerkev nekoliko starejši,” pravi 85-letni Anton Sever. “Drevo je videti pokončno in zdravo, pod njegovo krošnjo pa se zbereva, da se pogovorimo in dogovorimo brez prepirov,” dodaja Anton.
Praznovanje v vasi
Prebivalci vasi so imeli poseben razlog za praznovanje – 90. rojstni dan najstarejše krajanke, Zofke Mihelčič. Pet mož se je s traktorjem odpravilo v bližnji gozd, kjer so posekali mlaj za “kraljevsko praznovanje”. “Ne damo se,” pravi Anton, ki verjame, da imajo še vedno nekaj trdoživih “mladenk”, ki si zaslužijo takšno čast.
Vas obsega le deset hiš z okoli 50 prebivalci. Čeprav je nekoč bilo več živine, se danes oglašajo le štirje kmetje. Anton redi tri bike in vola in je letos edini, ki je posejal koruzo. Požetih 1.500 kilogramov pšenice pa je namenjenih krmi za živali, saj so mnogi že pozabili na peko domačega kruha.
Skupnost in obnova
Kljub težavnemu vsakdanu se prebivalci vasi Osojnika, Brezovnika in Maline še vedno povezujejo. Cerkev na dominantni legi v vasi bi radi prekrili in celovito obnovili. Za to nameravajo uporabiti sredstva iz prodaje lesa iz 15 hektarjev gozda, ki je bil vrnjen vaški skupnosti. Vsak član je letos od posekanega lesa prispeval po 420 evrov za “turn”.
Območje cerkve in pokopališča skriva zanimive birokratske zgodbe. Zaradi starih cerkvenih zapisov je bilo pokopališče pomotoma vpisano na Antona, prav tako sosedova zidanica in stara mrliška vežica. “To sem izvedel šele, ko smo se prijavili za subvencije za kmetijske površine,” razkriva Anton.
